Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.
Glede na dosedanje delo bi pričakoval, da se bosta tudi tokrat osredotočili predvsem na abstraktno dekonstrukcijo hrupnega tehna. Vendar plošča v najboljših trenutkih razdrobljene delčke sestavi v smiselno, klubsko celoto. Iz neoprijemljivih izbruhov digitalnega vrišča, piskanja, bobnenja in šumenja, ki bi jih še najbolj celostno zaobjela etiketa IDM (intelligent dance music), občasno preide v prizanesljivejšo, konkretnejšo in slogovno opredeljivo zvočno sliko. V tej je mogoče poleg nihanja med temačnim elektrom in občasnim izkašljevanjem tehno koračnic prepoznati še vplive številnih drugih, sodobnejših slogov elektronike, kot sta denimo footwork in grime. Ja, videti je, da članici zasedbe vsrkavata vplive malega morja žanrsko izjemno raznolikih izvajalcev, ki jih redno gostita v Pritličju in Monoklu – ljubljanskih prizoriščih, kjer delujeta kot programski vodji.
Večina plošče pa vendarle ponuja nemelodično lobotomijo digitalnih abstrakcij, ki jih v celoto povezuje predvsem zankanje (loopanje). Pri hladni mehanski glasbi, ki ne igra na karto melodičnih ali zapomljivih elementov, je ponavljanje seveda pričakovano. A čeprav avtorici robotsko linearnost pogosto presekata z ritmično igrivostjo, tudi pri najbolj nalomljenih beatih ravno zaradi zazankane repetitivnosti ne ponudita kakšnega posebnega presenečenja.